nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Nedramsko besedilo, ki prinaša v epsko gostobesedni, metaforično in simbolno nasičeni ter večnostno privzdignjeni svetopisemski govorici nasprotujoče si človeške izkušnje, dvome, vprašanja, stališča in spoznanja o Bogu, pravičnosti, veri, zvestobi, so uprizorili na temnem kvadratnem prizorišču, od treh strani obdanem z gledalci, kot koncert za božjo besedo. V središču pozornosti je ves čas gosto, slikovito, meditativno in notranje dramatično besedilo Jobove knjige (kot univerzalne partiture), ki ga deveterica v svečana temna oblačila odetih protagonistov interpretira tako, da ne »vstopa« povsem v posamezne vloge iz predloge (, Elifaza, Baldada, Sofarja, Eliuja in Gospoda), ampak iz sodobne izkušnje slehernika poglobljeno in prepričljivo oživlja različne podobe in dimenzije človekove vere in nevere, upa in dvoma, trpljenja in negotovosti. Predstava, ki se začenja kot koncertno branje svetega besedila z notnih stojal, se posebej z vdori sodobnih tehničnih zvokov in šumov v
glasbi tria Kormorany, a tudi z ostrimi potujitvenimi režijskimi rezi v tok dogajanja ter intenzivnimi igralskimi interpretacijami oblikuje v drzen, dramaturško in interpretacijsko odprt ter negotov odrski (samo)govor sodobnega slehernika, izobraženca, dvomljivca o metafizičnih in poslednjih rečeh, navzočnosti in pravičnosti, smislu vsakršnega trpljenja in akcije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani