nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Tam sedem na pramec, ki ga veter obrne točno proti vzhodu, takoj odmahnem z roko ob misli na bedno newagersko početje, kajti to je nekaj drugega, in vonjam v zrak po prihajajočem jutru, razločujoč meni tako znane vonje otoka, trav in oljk, mojega borovca, ki tako kot sam vsako leto starejši kakšno gubico bohoti sredi travnika kakšno vejo več, ovc, ki mi meketajo v pozdrav (in nikoli mi ne bo dokazano, da mi hočejo povedati kaj drugega), od oseke razgaljenih prvih robov tistega, kar popoldne dno postane, zdaj pa nudi mrčesu zanimiv razlog za pristanek, kar ga seveda v naslednjem trenutku preobrazi malim glasnim, a nevidnim pticam v njih zajtrk... vse do prvega sončnega roba izza hriba, ki toploto razlije prek morja istočasno s peketanjem Antejeve barkače; jutro je in gre se na mreže.
Jutro pa se je tule prevesilo v poldan in ob nekaj pijačah in modrovanju v barčku sva sklenila, da je čas, da si otok ogledava tudi v njegovi biti, vrnila sva se na in nazaj v, kjer sva
prepustila čoln, privezan pred vilo, Haraldu, oskrbniku imetja, tako rekoč mornarju, ki se ga je takoj lotil s sladko vodo (redno pranje mu bo podaljšalo življenjsko dobo za kakšen mesec, dva...), medtem pa v hiši ob najinem prihodu završalo, pospravljačice so se nadejale miru in jih je najin prihod vznemiril. Midva sva dva nearogantna človeka, morda pa nama tudi primanjkuje gosposke žilice, saj sva vzgojena še s svinčeno obrobo časov in ne znava nonšalantno ignorirati služinčadi, doma v Trevisu je najina skoraj del družine, tule pa je še vse po starem, njihove babice so bile hčere sužnjev, tistih čisto tapravih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani