nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pohajkovala sva takole gori in doli po plaži in potem sva sklenila, da bova v hotelskem barčku na plaži nekaj popila in tam sva začela nostalgično ter venomer bolj navezovati temo na jadranje, ja, ampak čez in Kornate ga ni (to sva rekla že povsod do sedaj, pa vendar nikoli iz navade, kar spontano nama takole uide ta večni vzdih, pa naj bo to na Tajskem, Floridi, Kaliforniji, Azurni obali, Maldivih...), in kako se zvečer odpraviva z barko na pot in po večerji dvigneva jadra, ki počasi zginjajo gori v vse bolj gostem mraku, in v kratki poletni noči tiho drsiva proti jugu, se odpravi spat, jaz pa se igram z nočno navigacijo in z napetimi očmi tipam za svetilniki vse do tistega trenutka, ko se noč počasi začne prevešati v jutro, in ko v tistih nekaj trenutkih, morda minutah zaslutiš, da dnevna svetloba počasi začne izrivati težo teme in se znova zarišejo jadra na še temno modrem nebu, medtem ko barka v jutranjem nežno zdrkne v kornatski kanal pa proti Modremu Boku, zalivu
sredi Kornatov, tej najini poročnonočni spalnici, kjer natiho spustim jadra in malo manj tihe sidro, pa je zato tišina, ki hip zatem znova prevlada v predsončnem jutru, spet toliko bolj glasna. Tam sedem na pramec, ki ga veter obrne točno proti vzhodu, takoj odmahnem z roko ob misli na bedno newagersko početje, kajti to je nekaj drugega, in vonjam v zrak po prihajajočem jutru, razločujoč meni tako znane vonje otoka, trav in oljk, mojega borovca, ki tako kot sam vsako leto starejši kakšno gubico bohoti sredi travnika kakšno vejo več, ovc, ki mi meketajo v pozdrav (in nikoli mi ne bo dokazano, da mi hočejo povedati kaj drugega), od oseke razgaljenih prvih robov tistega, kar popoldne dno postane, zdaj pa nudi mrčesu zanimiv razlog za pristanek, kar ga seveda v naslednjem trenutku preobrazi malim glasnim, a nevidnim pticam v njih zajtrk... vse do prvega sončnega roba izza hriba, ki toploto razlije prek morja istočasno s peketanjem Antejeve barkače; jutro je in gre se na mreže.
Jutro pa se je tule prevesilo v poldan in ob nekaj pijačah in modrovanju v barčku sva sklenila, da je čas, da si otok ogledava tudi v njegovi biti, vrnila sva se na in nazaj v, kjer sva prepustila čoln, privezan pred vilo, Haraldu, oskrbniku imetja, tako rekoč mornarju, ki se ga je takoj lotil s sladko vodo (redno pranje mu bo podaljšalo življenjsko dobo za kakšen mesec, dva...), medtem pa v hiši ob najinem prihodu završalo, pospravljačice so se nadejale miru in jih je najin prihod vznemiril.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani