nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Na manjših motornih barkah pa brez jasno izražene arogantne karakterne note precej težko shajaš, za plutje pač ne služi in na cilj se vedno pride prekmalu, pa ostane še preveč časa za obede in pitje raznih koktejlčkov, in tega se ne da početi kar takole venomer in vsevprek.
Jadrnica, oooooh, to je pa druga zgodba, jadralni jahting zahteva celega človeka, človeka in persono pravzaprav, jadranje je odgovorno, težko in vendar lepo početje, trenutki poezije se prepletajo z stresom negotovosti, boj za obstanek v bitki s Pozejdonovimi vrstami je kronan z občutkom, oh da, s tem večnim občutkom zmage in nadvlade, ko iz vojne z naravo izstopiš zmagovalec in z jamborom, ah, kaj jamborom, z v oblake segajočo katedralo poženeš strah in trepet v žile nič hudega slutečim miroljubnim domorodcem male ribiške vasice nekje v srednji, ki jih še ni oskrunila kruta roka krvi željnih osvajalcev in vam v zameno za golo življenje in nekaj miloščine, ki jim je pustimo, da bo deca imela kaj jesti,
potem ko jim mi vse pohrustamo, ubogi topoumno prijazni aborigini ponujajo svoje v potu pridelane povrtnine ter iz neprijaznega skopega morja globin s krvavimi žulji iztrgane ribice, rakce in školjkice. Da, takrat se počutimo glasniki naše razvite kulture, naših naprednih in izdelanih gosposkih navad in prinesemo za nekaj trenutkov vonj po glamourju ubogim nevednežem, ko s strahospoštovanjem skrivaj pogledujejo po naši tehnološki nadvladi in ki je, uboge pare, ne razumejo, saj prav te kulture jim manjka, tega bistva našega obstajanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani