nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Tak je ta opletav in nič spoštljiv ali ceremonialen svet (v katerem sta tudi smrt in prikazen iz onstranstva spakujoči se, smešni nerodi), taka je ta transcendentalna in socialna zmeda, tak je ta korunovski posmeh, ki pa kljub temu najde zase trenutke, ki presegajo »relativistično«, neskrupulozno, »poljubno« igro; najmočneje morda v Neznankini pesmi Zemlja tik pred koncem, ki kljub vsemu zmore v trdilni obliki izraziti neko povsem elementarno dejstvo: smo, bivamo, in zunaj biti ni ničesar, o čemer bi bilo vredno spregovoriti.
Kljub vsemu izrečenemu pa Korunova uprizoritev ne učinkuje škandalozno, predrzno, pobalinsko; gledalci smo nemara že vsega navajeni, predvsem v prvem dejanju duhovite strniševske aluzije na žrtje vzbujajo v avditoriju zlasti režanje in hehet; poznamo jih že, Ljudožerce in ljudožerce raznih provenienc in baž. In, bojim se tudi, da uprizoritev, sicer avtentična in premišljena v svojih virih in konsekvencah, na
trenutke sploh ne učinkuje: njena misel je vendarle močno ponotranjena, »znotrajgledališka« in ogoljeno esencialna, uprizorjena brez izrazitejšega in radikalnega spora med vzpostavljenimi elementi, tako da je učinek pogosto neadekvaten namenu - in če ljudje s predstave odhajajo, ne odhajajo iz razlogov, zaradi katerih so odhajali s Korunove krstne uprizoritve v MGL daljnega leta 1977, temveč zaradi (občasne) dolgoveznosti in zaprtosti najnovejših Ljudožercev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani