nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pri tem so lahko celo nekoliko privatni (najbolj morda v poklonu) in improvizatorični (kot denimo v popevanju), saj gre vendarle za izraz človeškega po-bistvu, ljudožerstva kot skrajne in poslednje samonanašajoče se geste, ki človeka še ohranja v polju človeškega; kar sledi, je namreč samo še smrt, izumrtje, ničes. Metafizika je torej v skrajni krizi, nič ni svetega niti zunaj niti znotraj teatra, nobena smrt nas, čeprav to še tako obljublja, ob koncu vsega ne povede v noben strašljiv mrtvaški ples.
Tak je ta opletav in nič spoštljiv ali ceremonialen svet (v katerem sta tudi smrt in prikazen iz onstranstva spakujoči se, smešni nerodi), taka je ta transcendentalna in socialna zmeda, tak je ta korunovski posmeh, ki pa kljub temu najde zase trenutke, ki presegajo »relativistično«, neskrupulozno, »poljubno« igro; najmočneje morda v Neznankini pesmi Zemlja tik pred koncem, ki kljub vsemu zmore v trdilni obliki izraziti neko povsem elementarno
dejstvo: smo, bivamo, in zunaj biti ni ničesar, o čemer bi bilo vredno spregovoriti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani