nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Saher na dunajskem letališču ob osmih zvečer me gleda iz vitrine žalostno in utrujeno, jaz pa njega samo žalostno, saj je v precej slabem stanju, zato se odločim popiti eno pivce v tistem edinem caffe Amadeusu (kave že ne, kaj pa lahko ponudijo Avstrijci na tem področju človeku, ki živi v deželi, kjer je espresso z ustavo določena pravica vsakega državljana) na A terminalu, let v Benetke je skoraj brez čakanja, letališče pa po stari avstrijski navadi zapira štacune skupaj z vsemi ostalimi v državi, torej je atmosfera tradicionalno žalostna, kot pač vsa avstrijska mesta po osmi uri zvečer. Pravo nasprotje je ob desetih zvečer beneško malo romantično letališče (small romantic airport, kot je rekel moj partner Carlo, ko je pričakal neke Američane pred nekaj dnevi), ki je skoraj vse leto v polnem pogonu, Benetke so zdaj v času karnevala skoraj v obsednem stanju in za razliko od gastarbajterskega vzdušja na tu vlada običajna babilonska mešanica jezikov prispelih in njena
popačena inačica lahko prilagodljivih taxistov in čolnarjev sredi napada na nepripravljene turiste, ki bodo prvo noč v Benetkah prebili v seštevanju preostalih sredstev za bivanje v večnem mestu (, če je vse tako, kot prevoz z letališča, potem bomo na sendvičih), ampak jaz sem domačin, mene pričaka in greva skupaj nekam na večerjo in malo domov, jutri se dela normalno.
No, ampak se ne dela normalno, sejem v Miamiju je pred vrati in z njim prihaja ritem, ki se podoben na začetku opisanemu stopnjuje proti samemu odhodu, ko pripravljam linije palube za eno tako fino jahto, ki se gradi v Wisconsinu, kot je rekel moj neuradni patron in bivši lastnik ladjedelnice, Kelsey, ki še vedno z eno roko bedi nad zadevo, gre za »the biggest in the«, ene vrste odprt športni čoln, bolid dolžine 37metrov z nekaj čez 5500 konji, ki ga je naročil en fajn dečko iz Angleške Gvajane, ki trenutno živi med Londonom in Barbadosom...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani