nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Sem en precej staromoden projektant, s paus papirjem in rotringi se spopadam s tridimenzionalnimi problemi, ampak nočem se prepustiti neznosni lahkotnosti projektiranja v računalniku, ko se vse rešitve prilagajajo mentaliteti stroja in izgubijo tisto iskreno noto neizvedljivosti, meni pa odvzamejo zadovoljstvo, ki ga občutim, ko potem takle sodelavec, vsega hudega vajen, zmajuje z glavo in že ne vem katerič posluša mojo razlago projekta z namišljenimi krivuljami in s prostorskimi opisi, razlaganimi z gestami rok po zraku in čačkami tridimenzionalnih skic vsepovsod po prvem papirčku, ki nama pride pod roko... teže ko fantje in punce prevedejo moj prvi opis projekta na papirju v računalnik, bolj sem zadovoljen in prepričan, da se spet dogaja ena nova zadeva.
No, do dveh popoldne sem nekako definiral osnovne dimenzije jahte, ji dal širino in višino, dolžino si pustim malce odprto, nekje med 52 in 55 metri, seveda s težnjo, da jo stisnem čimbolj in porabim čim manj volumna za
izpeljavo ideje, saj volumen je tisti hudič, ki žre denar, in jutri si ne bomo privoščili govoriti o več kot kakih 25 milijonih dolarjev, če mi beštija zraste čez 55 metrov, bomo usekali mimo, budget je edina stvar, ki jo gre spoštovati, a prva, ki se spremeni, ko se predstavi nekaj, kar v klientu stimulira neke tiste čudne sladke emocije, ko si začne predstavljati zadevico v svoji lasti, verjetno neke podobne občutke, ki jih je čutil že Rdeči, ko se je sprehajal po bregu, gledajoč večer pred odhodom na izlet čez lužo s svojo veslačo s tistim bogim jamborčkom, na katerem je visela krpa, sešita iz vseh dekic v vasi in krilc vikinških deklin, ki so jih dale na voljo ob obljubi, da je tam daleč celina, kjer so pa taaako lepe tkanine, in fantje bodo definitivno šli v shoping in prinesli nazaj modne indijanske oblekice...
Kosilo sem preskočil, saj sem bil ravno v elementu aplikacije zunanjega designa na zadane dimenzije, do večera sem še pripravil stranski pogled ter vseh pet
palub v merilu 1:50, torej nekaj čez meter dolge risbe, do polnoči sem postavil glavne stene in se spopadel s tridimenzionalno interpretacijo stranskega risa v vseh tlorisih, vmes doli v oštariji pomulil sendvič in caffe espresso, Arthuro dela namreč do dveh zjutraj in med tistimi zadnjimi postopači, ki zvrnejo še kozarček rdečega, preden se vrnejo k svojim z vonjem po fritto misto prepojenim ženam, pogosto pristopicam v tistem popolnoma drugem feelingu, ko že pri kavici čutim, da mi ostajajo tiste štiri ure za interier, pa potem nervozno plačam račun in hitro odkorakam nazaj v studio.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani