nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Ustvarim si eno takšnole frenetično kreativno situacijo, skorajda brezizhodno, bi se reklo, preštejem ure, ki mi ostajajo na voljo, in se začnem kotaliti, sprejemajoč odločitve in rešitve v skladu z načelom, da je treba delati do cilja ali pa pacient ne bo preživel, torej se podam v koncept projekta s kakšno generalno novo idejo, rojeno takole nekega večera minuto pred tem, ko me premaga spanec, pa si jo lepo pospravim v en, drugim skrit predalček novih idej ter jo privlečem ven na takšnega dneva jutro, ko si je treba barko izmisliti in na papir spraviti... Sem en precej staromoden projektant, s paus papirjem in rotringi se spopadam s tridimenzionalnimi problemi, ampak nočem se prepustiti neznosni lahkotnosti projektiranja v računalniku, ko se vse rešitve prilagajajo mentaliteti stroja in izgubijo tisto iskreno noto neizvedljivosti, meni pa odvzamejo zadovoljstvo, ki ga občutim, ko potem takle sodelavec, vsega hudega vajen, zmajuje z glavo in že ne vem katerič posluša mojo razlago
projekta z namišljenimi krivuljami in s prostorskimi opisi, razlaganimi z gestami rok po zraku in čačkami tridimenzionalnih skic vsepovsod po prvem papirčku, ki nama pride pod roko... teže ko fantje in punce prevedejo moj prvi opis projekta na papirju v računalnik, bolj sem zadovoljen in prepričan, da se spet dogaja ena nova zadeva.
No, do dveh popoldne sem nekako definiral osnovne dimenzije jahte, ji dal širino in višino, dolžino si pustim malce odprto, nekje med 52 in 55 metri, seveda s težnjo, da jo stisnem čimbolj in porabim čim manj volumna za izpeljavo ideje, saj volumen je tisti hudič, ki žre denar, in jutri si ne bomo privoščili govoriti o več kot kakih 25 milijonih dolarjev, če mi beštija zraste čez 55 metrov, bomo usekali mimo, budget je edina stvar, ki jo gre spoštovati, a prva, ki se spremeni, ko se predstavi nekaj, kar v klientu stimulira neke tiste čudne sladke emocije, ko si začne predstavljati zadevico v svoji lasti, verjetno neke podobne občutke, ki jih
je čutil že Rdeči, ko se je sprehajal po bregu, gledajoč večer pred odhodom na izlet čez lužo s svojo veslačo s tistim bogim jamborčkom, na katerem je visela krpa, sešita iz vseh dekic v vasi in krilc vikinških deklin, ki so jih dale na voljo ob obljubi, da je tam daleč celina, kjer so pa taaako lepe tkanine, in fantje bodo definitivno šli v shoping in prinesli nazaj modne indijanske oblekice...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani