nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
namreč svoje prezentacije (manj same uprizoritve) napolni z obilico elokventnih ovojev, ki jih je treba oluščiti, da pridemo do jedra. Dinamična nevroza, distancirani patos, mistifikacija preprostih dejanj, vzhičeno izklicevanje faktov in imen, sugestivno nagovarjanje publike, njeno individualiziranje, ustvarjanje pripadnega občestva iz ne povsem naključno zbranega občinstva (v prostorih visokodizajniranega razstavišča se je nabrala prava mala množica) - vse to so razločevalni znaki prepoznavnega performativnega sloga Živadinova, ki jih lahko pričakujemo samo od njega in jih tudi samo njemu odpuščamo. Jedro pa se skriva v sredi, v ritmu skrbno povezanih elementov: osvetljena temačnost razstavišča, projekcije »mističnih« načrtov in simulacije neskončnega »plesa« vesoljskega plovila-umetniškega satelita, lirična glasbena spremljava z občasnimi nevrotičnimi »izpadi«, kodirana znakovna gestika Mareta, ki mu bo namenjen naslednji obred poslavljanja - vse to pa je dovolj za poetičen
gledališko-vizualni dogodek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani