nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Po popolni »sprdačini« tako praviloma nastopi trenutek, ko livrirani lakaj postreže burkežem s svežo penino in bogato obloženim pladnjem, ali z drugimi besedami: svet, ki razpada, velikih (političnih) duhov ne moti, da ne bi nadaljevali s svojimi trimalhionskimi slavji, pa čeprav za ceno popolnega propada.
Ideja je zanimiva in dobro zastavljena, izvedba pa dramaturško linearna, mizanscensko nedorečena (uprizoritev omejuje neinventivno prizorišče, nekateri prizori, kot npr. poljsko-ruski spopad, pa minejo povsem brez vrhunca), sčasoma utrudljiva in popolnoma posrečena zgolj v enem samem segmentu, naslovni vlogi v izvedbi Škofa. Škof je rojeni kralj Ubu, zmes perverznega in infantilnega »demona«, ki izgovarja Jarryjeve replike, kakor bi jih ta napisal njemu na kožo (novi, sočen in duhovit prevod je delo Viteza), oz. kot bi jih sproti improviziral, vselej v skladu z ne do konca predvidljivimi situacijami (pomembno vlogo v uprizoritvi ima animacija občinstva), prijazno
burkaško, a tudi nasilno in nevarno, v nekakšnem postmodernem artaudovskem zagonu - le da prezgodaj ustavljeno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani