nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Največja tragedija sicer dokaj solidnega filma Vanilla - vsaj za sodobni holivudski standard - je, da v gledalčevi zavesti neprestano odzvanja obžalovanje, kako zlahka je Crowe zapravil možnost za inteligenten in dinamičen film, ki preizprašuje »moderna«, »trendovska« vprašanja o virtualnem prostoru, motivu dvojne osebnosti, kloniranju, obsesijah z nesmrtnostjo, pomembnosti zunanjega vtisa ipd. Ne gre za to, da bi bil Vanilla inferioren v primerjavi s španskim izvirnikom Odpri oči ( los ojos; leta 1997 sta ga zrežirala Alejandro Amenabar in Matea), temveč preprosto za zapravljeno priložnost, da bi film iz solidnih nastavkov - tako v scenarističnem, simbolnem kot režijskem pogledu - izvlekel kaj več kot zapleten in večplastno strukturiran film, ki gledalca (namenoma?) bega in sili v ponoven ogled. Crowu je brez dvoma uspelo eno, s pomočjo tehnologije in izbranega soundtracka (v tem segmentu nikoli ne zataji) je ustvaril psihedeličen film o človeku, soočenem z vprašanjem o
resnični sreči in ljubezni.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani