nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Vendar nisva mogla prepričati naših manj zadovoljnih mlajših M. in Ž. Priznam seveda, da film ne dosega najboljših, ki sva jih videla v zadnjem času - ne samo najbolj vrhunskega, Anderssonovega Pesmi iz drugega nadstropja (ali je v modernem filmu sploh še kaj pomembnejšega?), ampak tudi Chéreaujeve Intimnosti, da ne govorim o Hanekejevi Neznani kodi (ob prizorih, ko v Parizu črnci in Arabci nadlegujejo s svojimi stiskami belopolte Francoze, sta nas obhajali tesnoba in slutnja državljanskih vojn in rasnih izbruhov prihodnje Evrope) ali pa o njegovi Učiteljici klavirja. Ko sem naknadno prelistal roman Elfriede, sem sicer dognal, da film zmeraj omili resničnost, ki jo romani razkrijejo do obisti - pri Jelinkovi je erotična patološkost junakinje popisana z ironično krutostjo, ob kateri je Flaubert s svojo gospo zelo nedolžen »to sem jaz«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani