nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
mi vrne videokaseto s posnetkom boja, ko sem bil morda zadnjič dober samuraj. Bil je lep, čeprav prazen trenutek, ko sem ‒ novembra 1998 na zadnjem soočenju županskih kandidatov na velikem starem odru mariborskega gledališča, pred TV kamero in polno dvorano navijačev iz recimo jim velikih političnih strank ‒ nekateri od njih so vedeli, da sem bil nekoč študentski urednik v sedaj njihovem mestu, o zaplembah in sojenjih v času, ko je bilo mesto ponosno na svoje upornike, o procesu, ki so ga morali preseliti v Velenje, ker nam na koncu mariborski sodniki niso več hoteli soditi - ukaz je ukaz, a jebeš ukaz, če vsi sosedje odkimavajo - za dobro uro uspel, da so oni navijači ploskali vsak svojemu kandidatu in večinoma skupaj še meni, in je nek mulček, ko smo sredi noči odhajali domov, pritekel za mano in mi zasoplo čestital, in rekel, ... kakšna škoda..., in sem jim s tistega odra ponovil obrnjeni stavek nekdanjega newyorškega upornika ‒ »Mesto, v katerem živim, je moje, odprto
moji besedi in dejanju, ali pa sploh ne živim tukaj.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani