nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Na koncu naj pripomnim, da nekatere rešitve pri slovenjenju čeških imen ne glede na dejstvo, da ga. pogosto polemizira z besedilom francoskega avtorja, ki je bilo ustrezno prevedeno, ne da bi se, zavestna odločitev, spuščal v popravljanje česar koli, kar je avtor zapisal (očitani »grad (Hradčani)« je pač veren prevod francoskega Boudrovega teksta; podobnih primerov polemike z avtorjem izhajajoč iz nekih apriornih stališč o čehizaciji ... kar vse? ... je še kar nekaj: ga. očitno sodi o prevodu, ne da bi videla original!?) - v prevodu motijo tudi mene kot prevajalca. Nisem namreč imel možnosti izbrati primernega lektorja, čeprav sem pravočasno, že ob podpisu pogodbe, predlagal prijateljico, sijajno latinistko in odlično poznavalko češkega jezika, ki je mdr. študirala češčino na FF v Ljubljani in se v okviru svojih študijev srednjeveške in renesančne latinske književnosti dlje časa izpopolnjevala v Pragi, ne samo zaradi njene velike doslednosti in natančnosti pri lektoriranju
in zaradi odličnega poznanja slovenskega Pravopisa, ampak še posebej zaradi dejstva, da bi kot strokovnjakinja za češčino lahko predlagala rešitve, ki bi bile po njenem mnenju najustreznejše za pisanje (slovenjenje, neslovenjenje itd.) čeških imen in ki bi potem bile za prevod merodajne. Predlog se mi je zdel toliko pomembnejši, ker je g. Boudre pisavo imen dosledno pofrancozil in je bila izvirna oblika imen za nekoga, ki ne govori, zelo pogosto nerazvidna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani