nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2002, poved v sobesedilu:
Pasjo ljubezen vidim kot tri idealne srednjemetražce, ki bi jih s pomočjo kakšnega morda celo »potegnil« v kategorijo celovečerca. Še več, vidim jih kot krasne hommage Buñuelu, ki je v mehiškem obdobju posnel svoje najboljše filme: prvo epizodo lahko beremo kot posvetilo Pozabljenim (Los olvidados, 1950) in zloglasnim zakonom ulice (brezperspektivnost nasilne mladine na obeh straneh), drugo Angelu uničenja (El exterminador, 1962) in surrealističnim dogodkom v elegantno opremljeni hiši (Buñuel: gostje po večerji ne morejo zapustiti hiše; Inarritu: pes ne najde poti iz luknje v tleh) ter tretjo Nasilnežu (El bruto, 1952), zgodbi o brutalnežu, za katerega se vendarle izkaže, da je human (Buñuelov se zaljubi in pokesa za pretekla dejanja, Inarritujev išče stik s hčerko in prezira sovraštvo med ljudmi).
Inarritu je potencial mladega mehiškega filma - ta se povečini utaplja v cenenosti in široko sprejemljivih estetikah -, zares pa bo zasijal šele, ko bo zbral misli, kontroliral
svoje impulze in opustil radikalizem za vsako ceno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani