nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Avtorji oziroma njihovi teksti - pesniški, filozofski, mistični, erotični - Blanchotu ne rabijo kot izhodišče za izlet v lastno filozofijo, ampak kot predmeti, ob katerih izpraznjuje in umirja svoj pogled.
Zasledovanje temeljnega toka, globinske strukture branega, se izraža v na videz jasnih stavkih, ki pa vselej nekako brez konca ne odmikajo le branega avtorja, ampak spodjedajo tudi sami sebe, najsi piše o pisateljih (»Kdor bere Kafko, se je torej prisiljen spremeniti v lažnivca, vendar ne v popolnega lažnivca«), filozofih (»Temeljna poteza Nietzschejeve resnice je v tem, da jo lahko razumemo le napačno, da je predmet neskončnega nesporazuma«) ali duhovnih avtorjih ( »o skritem Bogu govori odkritosrčno, z gotovostjo in pri tem pozablja, da prav ta nediskretnost skorajda povsem razvrednoti vse, kar govori«). Če bi bil Blanchot stripovski junak, bi imel prazen oblaček.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani