nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Blanchot ne hlepi po učinku, noče zaslepljevati s paradoksnimi obrati, ampak ohranja budno le svoje mišljenje: pri tem paradoksno zrenje ne zlorablja duhovitosti in se ne izgublja v gostobesednosti, ampak notranja protislovja »« misli stke v njeno najznačilnejšo svojskost. Avtorji oziroma njihovi teksti - pesniški, filozofski, mistični, erotični - Blanchotu ne rabijo kot izhodišče za izlet v lastno filozofijo, ampak kot predmeti, ob katerih izpraznjuje in umirja svoj pogled.
Zasledovanje temeljnega toka, globinske strukture branega, se izraža v na videz jasnih stavkih, ki pa vselej nekako brez konca ne odmikajo le branega avtorja, ampak spodjedajo tudi sami sebe, najsi piše o pisateljih (»Kdor bere Kafko, se je torej prisiljen spremeniti v lažnivca, vendar ne v popolnega lažnivca«), filozofih (»Temeljna poteza Nietzschejeve resnice je v tem, da jo lahko razumemo le napačno, da je predmet neskončnega nesporazuma«) ali duhovnih avtorjih ( »o skritem Bogu govori odkritosrčno,
z gotovostjo in pri tem pozablja, da prav ta nediskretnost skorajda povsem razvrednoti vse, kar govori«).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani