nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Njegova strast sicer ostaja skrita, vendar pa Blanchot - v nasprotju z večino sodobnih mislecev in s precej večjim bralskim talentom od svojih najnadarjenejših »učencev«, ki prebrano vedno znova natezajo na Prokrustovo posteljo svojih teorij - res bere.
V skrbno urejeni in prevedeni knjigi najdemo kratke zapiske ali malo daljše eseje o pisani druščini literatov in mislecev - Bergsonu, Rilkeju, Proustu, Kierkegaardu, Mojstru, Gidu, Sartru, Kafki, Baudelairju, Mallarméju, Nietzscheju, Pascalu, in Marquisu de Sadu - izbor recenzij, ki jih je Blanchot sprva objavljal v raznih revijah in pozneje združil v nekaj knjig. Kljub temu da je Blanchot tudi sam zanimiv pisatelj in mislec, ki je marsikaj pomembnega povedal tudi o nevknjiženih stvareh - zlasti pronicljive so njegove ekstotalitaristične (pred drugo vojno je bil tesno povezan s francosko desnico) kritike totalitarizma in vizionarske slutnje družbe, v kateri bi v nasprotju s fašistoidnimi skupnostmi prišlo do izraza resnično
spoštovanje drugačnosti bližnjika -, se izbor omejuje na »kritiške«, bralske Blanchotove tekste.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani