nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
je opombe pripravil izjemno natančno in skrbno, vendar tudi z izrazito tendenco: popisati komunizem v odnosu do književnosti v vseh tančinah, pri čemer v svoji zagnanosti včasih povsem preplete literarnozgodovinske in politične oznake (kot npr. opredelitev pisatelja: »pisatelj, dramatik, urednik, mentor, član mnogih kulturniških svetov in organov, dogmatsko komunistično usmerjen«, ali oznaka Kumbatoviča: »pisatelj, esejist, teatrolog, takrat je vodil partizansko gledališče v Črnomlju in izročal tekste agitk (tudi Zupanove) vodji slovenske revolucije v cenzuro«). Seveda ni, da bi oporekali verodostojnost opisov in oznak, problem se kaže v izboru dejstev, ki jih posreduje bralcu (kot npr. tudi tisto v zvezi z, kjer opazno izpostavi njegovo spoved in obhajilo v Sarajevu, ali v zvezi z, kjer kot pomembno dejstvo zapiše, da mu je »pred smrtjo poslednje zakramente podelil duhovnik, pisatelj in prijatelj«).
»Gostota« specifičnega konteksta, v katerem se v skladu z urednikovim
prepričanjem pojavlja slovenska literatura druge polovice preteklega stoletja, je na trenutke moteča, zato v zadnjem delu knjige kot prava osvežitev nastopajo pisma, kakršna so npr. Zupanova, Smoletova, Strniševa ali Zajčevo, še posebno pa zadnje, Šalamunovo, kjer pisemska literatura sicer še vedno govori o ključnih in travmatičnih razmerjih med časom in književnostjo, vendar lasten (pogosto ironični) komentar proizvede kar sama zase - kot vsaka dobra literatura.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani