nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
V slovenski esejistični produkciji, ki se pretežno ukvarja z analizo posameznih umetniških del, nogometnih zmag ali »globalnih« kulturnih in političnih problemov nacionalnega življenja, je takih poskusov mnogo manj, ker se nekako zdi, da naj bi za skeptične intelektualce sleherna introspektivna naravnanost in eksistencialno zrenje pomenila nekaj, kar je treba skupaj z Dostojevskim, sv. od Križa ali Rilkejem pač preboleti v brucovskem letniku na univerzi, nato pa nad njim vzvišeno prhniti in odpraviti kot sentimentalno spiritualno brozgo, ki lahko samo utruja in teži, ali pa se s cinizmom varovati »novodobnih« eksperimentov v kolektivnem grgranju na pol poti do instantnega razodetja v vikend delavnicah in poletnih seminarjih. Dnevnik samotarja, ki se zaveda, kako je samota prvi pogoj za koncentrirano delo, ne pa cilj sam na sebi, z močjo Šavovega izraznega stila priča o vztrajanju človeške povezanosti z »veliko verigo bivanja« in menjavo sezon obdelovanja zemlje, kjer se čas (in
človeške aktivnosti, socialni kapital ter nagrade) meri povsem drugače. Mene je vsekakor majčkeno zaustavila v »dirjanju na mestu« in me nagnala k premisleku nekaterih temeljnih predpostavk, na katerih stoji in pade sodobni postmoderni svet, za katerega ni pretirano reči, da smisel medsebojne povezanosti, skupnega spomina, solidarnosti in sočutja kot osnovnih družbenih vezi hitro hlapi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani