nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Tega avtorja, ki je pod hudimi pritiski stalinističnih oblasti vztrajal pri gojenju zelenjave in sadja okrog svoje predmestne hišice, se pogovarjal z in razpravljal s Konfucijem in Hermesom Trismegistosom, sem prvič odkril v hrvaškem prevodu in odkar sem prebral kratko knjižico » in«, sem njegov veliki fan, navdušenec in prozelit, ki vsakogar, ki ima pet minut časa, prepričujem o tem, kako navdihujoč in pomirjujoč je Hamvaš. Slejkoprej vse filozofije narave trčijo ob zenovski zid praznine, ob spoznanje dvoumnosti o (ne)moči besed spričo čudovite kompleksnosti naravnega sveta. V slovenski esejistični produkciji, ki se pretežno ukvarja z analizo posameznih umetniških del, nogometnih zmag ali »globalnih« kulturnih in političnih problemov nacionalnega življenja, je takih poskusov mnogo manj, ker se nekako zdi, da naj bi za skeptične intelektualce sleherna introspektivna naravnanost in eksistencialno zrenje pomenila nekaj, kar je treba skupaj z Dostojevskim, sv. od Križa ali Rilkejem pač
preboleti v brucovskem letniku na univerzi, nato pa nad njim vzvišeno prhniti in odpraviti kot sentimentalno spiritualno brozgo, ki lahko samo utruja in teži, ali pa se s cinizmom varovati »novodobnih« eksperimentov v kolektivnem grgranju na pol poti do instantnega razodetja v vikend delavnicah in poletnih seminarjih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani