nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
To vidim zdaj, v vzvratnem ogledalu časa, ko se »Žeji« ne posreči utajiti sentimentalne gnanosti in očitnega prizadevanja po doseganju »spiritualnega« razodetja, ki iz romana napravljata slabšo in ponotranjeno, zato pa tudi bolj abstraktno, estetsko verzijo Hessejevega »Demiana«. Ampak roman je name tedaj naredil vtis in od takrat imam nekakšno »šibko točko« do avtorjevih del. Od takrat naprej sem tudi pomalem spremljal Šavove gledališke projekte, ki so vedno vključevali oboje, alternativne ustvarjalne in hkrati življenjske prakse, si prizadevali za skupinsko zavestjo, ki bo imela čvrsto socialno zasidranost, in za močne medsebojne stike ljudi, ki niso nikoli samo profesionalni igralci, ki pač odglumijo svojo vlogo in konec maše, zdravo, gremo domov, ampak neposredno živijo svojo umetniško vizijo, kot v nekakšni komuni, ki je začasen dom, kot v »Ljudeh z reke«; pomalem, pravim, ker me je Šavova radikalnost navdajala z občudovanjem, pa tudi odporom do
nečesa, kar je tako razločno onstran mojih moči, namreč to, da bi kdaj sam v doglednem času spremenil življenjske pogoje na totalen način ali pa vsaj totalno zamenjal središče mojih skoraj izključno intelektualnih in literarnih zanimanj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani