nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Središče igre se v igralkini interpretaciji vse bolj krči in oži, vse bolj postaja silhueta, del prostorske projekcije, v kateri zaznavamo samo še sledi bivanja, pobliske po mrežnici, v tišini, ki jo v zavest priklicuje zgolj bitje srca. Konec, ki je na dnu besed, ni travmatična ali patološka pomračitev, temveč zvedava, celo radostna razsvetlitev, ki jo pričakujoče telo sprejme z odprtimi dlanmi.
Po zaslugi intenzivne in nesprenevedave navzočnosti so občasno v središču uprizoritve tudi drugi protagonisti, ki se lepijo na Hipolitovo in samomorilkino kožo, kot hrepeneča Fedra, polna senc in pomenljivih drobnih refleksov, v več vlogah, trd, nevaren, prazen, kot Strofe, krčevita,, pogoltna, kot doktor, omnipotenten kot odsotni bog, rabelj brez žrtve, njeno poslednje zatočišče, poslednji ljubimec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani