nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
V prevodni književnosti je sožitje preteklosti in sedanjosti očitnejše kakor v izvirni, po svoje preglednejše, vendar tudi bolj zapleteno, saj se v prevodu vsakega izvirnika ne glede na njuno starostno razliko srečujeta prevajalčev in avtorjev individualni talent ter izvirnikova in prevodova kulturna, jezikovna in literarna tradicija.
Prevajalčeva nadarjenost, njegova uglašenost z odkritimi in prikritimi pričakovanji bralcev ima zadnjo besedo pri tem, kako je posamezno prevedeno delo sprejeto v novem okolju, saj še takšen ugled, ki ga v svoji domači deželi ali na širšem območju uživa izvirnik, nikoli ne zagotavlja uspeha nobenemu, kaj šele vsakršnemu prevodu.
(1946) je prevajalec z izrazitimi in hkrati nalezljivimi afinitetami, naj gre za izzivalne francoske nadrealiste, zlasti Bretona, za tesnobnega Becketta, prijaznega Préverta ali humornega Queneauja, za poezijo Apollinaira in Claudela, za verze in prozo Musseta, Lautréaumonta, Maupassanta in
Molièra.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani