nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Zgolj »madeži« na beli, »snežni« pokrajini, odtisi duhovnih stopinj, črne luknje ali razraščajoče se novotvorbe, ki pa ostanejo na očesni mrežnici tako močno kot zapis pogleda v sonce ali luč, ki se ga ne moremo znebiti niti z dolgotrajnim mežikanjem. To so sporočila o snovi in svetu, zreducirana v skrajno elementarno razmerje med belino in črnino, v emblematičen in do kraja zgoščen zapis realnosti, iz katere se rodi že omenjena »resnična skrivnost eksistence«.
V Huzjanovih slikah je uresničen »ideal lebdenja« in njihovi prostori so blizu neke vrste »instalacijam«: kljub temu da njihove površine žarijo, je treba vanje vstopiti, le da je ta vstop duhovne narave, vstopnico zanj pa ponuja šele zbranost in osredotočenost v njeno osrednjo točko, ki je po navadi črna, nekakšno tretje slikarjevo oko, ki s slike zre v gledalca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani