nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Znana dejstva so, da je imel Pasolini raje naknadno sinhronizacijo kot direktno snemanje zvoka, da je sovražil snemanje v kadrih - sekvencah, da je bil zanj pomemben predvsem trenutek pred snemanjem (izbira igralcev in lokacij) in nato dubliranje in miksanje ter da kamera zanj ni bila instrument transformacije, temveč instrument beleženja že izoliranih stvari.
Ne čudi torej, da se je konec šestdesetih relevantna kritika odvrnila od njegovega dela in ga razglašala za nabuhlega in ideološko eksplicitnega avtorja, denimo v Trilogiji o življenju: Dekameronu, Canterburyjskih zgodbah in Cvetu tisoč in ene noči. Tudi danes težko najdemo človeka, ki bi Pasolinija cenil od začetka do konca; vsi imamo težave s tem ali onim vidikom njegovega opusa, saj Pasolini vedno poskrbi za svojevrstno provokacijo, bodisi ideološko, dramaturško ali moralno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani