nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Pasolini nikoli ni pripadal t. i. modernističnim cineastom, ki so v njegovem času preizpraševali razmerja med filmom in resničnostjo (Bresson, Godard, Straub), čeprav je s prvimi filmi (Berač, Mamma, Ptički in ptičice) še soustvarjal prepričanje o prodoru modernega filma, ki ga je sam izenačeval s teorijo Filma poezije, svojim najznamenitejšim tekstom o filmu, objavljenem leta 1965. Pasolinija nikdar niso imeli za »čistega« cinefila. Upravičeno so se spraševali, ali je sploh ljubil film kot gledalec, saj pri pisanju o filmu nikoli ni izhajal iz posebno čustvenega odnosa; skoraj vedno je šlo za teoretske tekste na lingvistični ali semiološki osnovi, zato so ga imeli (upravičeno?) za »nečistega režiserja«, kar so med drugim odražale njegove metode ustvarjanja. Znana dejstva so, da je imel Pasolini raje naknadno sinhronizacijo kot direktno snemanje zvoka, da je sovražil snemanje v kadrih - sekvencah, da je bil zanj pomemben predvsem trenutek pred snemanjem (izbira igralcev in lokacij)
in nato dubliranje in miksanje ter da kamera zanj ni bila instrument transformacije, temveč instrument beleženja že izoliranih stvari.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani