nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Znanim, v slovenskem pripovedništvu in dramatiki (tudi publicistiki, seveda) že neštetokrat (največkrat z občutljivo resnobo in z grenkim humorjem) oblikovanim temam je dodal ostrino anekdotičnega pretiravanja, igrivega zasmehovanja karakternih obratov (sprenevedanja, prikrivanja, zvitosti, maščevalnosti, goljufivi grabežljivosti in drugih človeških grehov), z groteskno nabreklimi literarnimi liki, z zmerno mero vulgarizmov (predvsem v dialogih), in z nekaterimi zares smeh zbujajočimi besednimi igrami in bistroumnimi nesmisli (tipa: »vse, kar imajo, ni pravzaprav čisto nič, pa še to so si odtrgali od ust.«), pa tudi z neokusnimi pretiravanji in naivnimi humorističnimi domislicami (vključno z desetletja starimi smešnicami na račun socializma, praznovanja dneva žena, spolnega sožitja direktorja in tajnice), ki se v besedilu prevečkrat ponavljajo, da bi dosegle pričakovani vtis in zbudile izrazitejše napade krohota.
Vasletove zgodbice, spete v satirično kroniko
dobro znanih in zadnje desetletje pogosto osvetljevanih zgodovinskih dogodkov našega ožjega prostora, vsebujejo še dve posebnosti: pisateljeva satirična ost ni zapičena v eno samo smer: opredeljuje se le moralno, ne pa politično. Neusmiljeno udarja na levo in na desno, a bolj navzgor kot navzdol.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani