nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Še več: v pesmi Pot v Čakovec, posvečeni pesniku Zrinskemu, se njena bolečina in nezadovoljstvo nad nemarnostjo (asimilacijske?) politike kar preveč razraste, ko pravi: »Madžari na obronkih razpadamo,/ čas nam daje klofuto, obmejni pasovi pa so,/namesto nevihte krogel, tujcem/ resničnost«.
Ali še bolje: v eni od prvih pesmi s pomenljivim naslovom Izpoved, ki jo je posvetila pesnici Eszter A. Molnár, se ta njena razdvojenost in nezadovoljstvo tudi nad rodno pokrajino, čeprav jo v zadnji pesmi Rodna dežela za kanček idilizira, še potencira, saj pravi: »Ali veš, da so tudi naši davni bogovi/ ostali brez besed, da jih stoječe na hladnih zvezdah/ spodnaša slovenski veter ...« Njeno poezijo torej barvajo nerazumevanja in večnega, če smem reči, domačega tujstva, zato jo še mnogo »zamujenih poti vodi nazaj v Budimpešto k njej« (k pesnici Eszter A. Molnár, op.p.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani