nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Za obsodbo takšne strahote, kot je bil holokavst, ne bi smelo biti nobenih zadržkov več, kajti za glas proti njej velja samo še človeški in tudi krščanski vzgib pravičnega upora proti vesoljnemu zlu, kakor se je upredmetil v nacizmu med drugo svetovno vojno. Vsaj v imenu upanja, da vendarle ne živimo samo od kruha, se je treba vprašati: kaj pa ostane od prave moralne avtoritete, od človeške relevantnosti tega papeža in na neki način nas vseh z njim, skratka, kaj ostane od pomembnega elementa tiste etike, ki naj bi prispevala k približno znosnemu obstoju človeške skupnosti, če tudi ob soočenju s skrajno obliko zla prevladuje taktiziranje, torej logika oblastniških interesov, ki je v svojem bistvu enodimenzionalna, predvidljiva in v kontekstu eksistencialnih problemov povsem nezadostna? Kakšno možnost še imamo, če ta papež tudi ob soočenju s takšnim zlom ni našel možnosti, da bi se mu javno in slovesno uprl?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani