nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
In predstava res ni koreografska (a tudi ne večmedijska) stvaritev, ampak celovečerni (tematizirani) kabaretni niz; scenarij, gotovo ne po naključju zapisan v gledališki listič, ga pojasnjuje (gledalcu), ko da bi šlo za »izgovor« za prizore (zaporedje glasbenih točk, od Piazzollovih do triphopovskih). Ti skušajo zapeljevati s kostumsko raznolikostjo (Marouan Dib), slikovitostjo odrskih situacij (boji z nožem, mrtva nevesta z dolgo belo vlečko) in z besedo (Borgesovo, Nerudovo, Pazovo itn.), kakor jo podajata v posebej za ljubljanski reprizi izmišljeni (funkcijsko nejasni oz. z ničimer utemeljeni) vlogi Norice in Avellaneda, ki kot recitatorka, gibalka, predvsem pa pevka nosi predstavo (in ima med nastopajočimi edina možnost za kompleksnejše kreiranje): njena Balada para un loco je nemara edini siloviti trenutek.
Prizori so torej vizualizacijske poze, proti koncu predstave - ko se primabalerina () nazadnje prelevi v, v usnje odeto personifikacijo vojaške diktature (!) - že
hudo pogrošne, predstava kot vsebinska celota pa precejšnja zmeda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani