nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Če vemo, da je vstopil v slovensko poezijo kot avantgardni pesnik konec šestdesetih let in je svojo prvo pesniško zbirko razbuhtelih »absurdističnih« verzov naslovil v urinu, gospodar! (1972), in tudi če prebiramo njegove zadnje, neprimerno bolj »logične« pesmi, je morda podatek o njegovi priljubljenosti nenavaden. Njegova poezija tudi danes ni povsem »ljudska« (kljub temu, da so nekateri njegovi verzi, kot npr. tisti iz Ust, 1985: »Hudo je ležat / ves bolan, bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postlji zavaljen // brat / in sestra«, vsaj v določenih krogih že ponarodeli), njen tok ni linearen, poln je vrinjenih (ali »sesekljanih«, kot bi rekel sam) (v)stavkov, novih (pravzaprav starih, ki pa jih je ponovno priklical v rabo) besed (navsevdilj, tremozen, polspe, prebogatec, tisočroč, škripež, tujetožja itn.), besednih zvez in miselnih (verznih) preskokov, ki jim je treba vselej zbrano slediti. Kljub temu pa zveni čudno »domače«, toplo, nežno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani