nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
V letošnji sezoni Mestno gledališče ljubljansko napoveduje krstno uprizoritev njegovega Srebrnega rebra, »burkaste igre navideznih videzov«, kakor jo sam označuje in ki bo zagotovo - tako kot večina njegovih iger doslej - ob jezikovni bravuroznosti tudi »humorno zresnjena«.
Če vemo, da je vstopil v slovensko poezijo kot avantgardni pesnik konec šestdesetih let in je svojo prvo pesniško zbirko razbuhtelih »absurdističnih« verzov naslovil v urinu, gospodar! (1972), in tudi če prebiramo njegove zadnje, neprimerno bolj »logične« pesmi, je morda podatek o njegovi priljubljenosti nenavaden. Njegova poezija tudi danes ni povsem »ljudska« (kljub temu, da so nekateri njegovi verzi, kot npr. tisti iz Ust, 1985: »Hudo je ležat / ves bolan, bled in / bohinj, sladko pa je / do poldneva v postlji zavaljen // brat / in sestra«, vsaj v določenih krogih že ponarodeli), njen tok ni linearen, poln je vrinjenih (ali »sesekljanih«, kot bi rekel sam) (v)stavkov, novih (pravzaprav starih, ki pa
jih je ponovno priklical v rabo) besed (navsevdilj, tremozen, polspe, prebogatec, tisočroč, škripež, tujetožja itn.), besednih zvez in miselnih (verznih) preskokov, ki jim je treba vselej zbrano slediti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani