nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Vendar je ta postmetafizična sublimnost kot »nedotakljivost, ki ni sveta, temveč je sugerirana, svetost, ki nima, temveč samo mero, zakonitost, ki ji vladajo nadosebna pravila« (I, 62), nekaj, kar je bistveno temporalizirano in podružbljeno, nekaj, česar si samo mišljenje umetnosti, ki si je umetnost na neki način prilastilo, ne more prilaščati zunaj popolne trpnosti, predanosti nepredvidljivosti in kontingence (psevdo?)umetnostnega »danes« in »jutri«. Ta estetika je povsem sociologizirana, tudi v svojih duhovnih ekskurzih; družbeni proces umetnosti postane v njej metafizična instanca. Da ima »umetnost« smisel, čeprav je nesmiselna, da je umetnost, čeprav morda to ni, postane pri credo quia absurdum, eksistencialna drža, ki lahko vodi le do ponosa kronista in skrupulozne analitičnosti spremljevalca, ne pa do samozavesti mišljenja, ki bi znalo reči - če resničnost nasprotuje uvidu: »Toliko slabše za resničnost.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani