nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Imena filozofov so sicer bolj pogosto zasebne šifre kot poglobljeno soočanje z estetskim izročilom (prim. npr. v meditaciji o delu Andraža značilen stavek »Ker znotraj podobe ni mogoča klasifikacija pomenov, je gledalčeva temeljna odločitev opravljena s tem, da se znova sooči s podobo, njenim čutno nazornim potencialom, s predstavo, po kateri se po ponovnem branju Kanta, kot v kakem nesmiselnem preobratu zgodovine, pojavlja Heglovo čutno žarenje, toda Ideje ni več mogoče zaznati«, II, 273 sl.), vendar v meditacijah o osebnih slikarskih mitologijah za silo slutimo, kaj naj bi pomenila ta osebna mitozgodovina filozofije. Motrenje umetnin je potujeno, na silo objektivizirano - bolje rečeno, prizadeva si za patino objektivnosti, za videz teorije, ne da bi čisto verjelo v smisel svojega napora. Večkrat namreč naletimo na odlomke, ki izražajo prav dvom v psevdoznanstveni kritiški diskurz, nelagodje, ki razkriva pristno mišljenje (»iz teoretskega Babilona v posamične govore, iz holizma v
subjektivne presoje - le tu se še pokaže moč uma; ne v kopičenju, grmadenju hipotez in informacij, temveč v posamičnih videnjih, ki presejejo množico informacij v smiselno strukturo in vodijo iz podatkov v selektivno dojemanje in razumevanje«, I, 155).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani