nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Imperativ svetovljanstva (ki se zrcali v načelu »ni poštenega stavka brez vsaj dveh tujk«) vodi do hvalevrednega, a krčevitega integriranja prevladujočih miselnih tokov v kritiško misel, od »historičnomaterialističnih« poudarkov konca sedemdesetih (Meditacija o novejšem slovenskem slikarstvu 1975-77 I, 248 sl.) prek psihoanalize in teoretikov postmodernizma do novodobne duhovnosti. Imena filozofov so sicer bolj pogosto zasebne šifre kot poglobljeno soočanje z estetskim izročilom (prim. npr. v meditaciji o delu Andraža značilen stavek »Ker znotraj podobe ni mogoča klasifikacija pomenov, je gledalčeva temeljna odločitev opravljena s tem, da se znova sooči s podobo, njenim čutno nazornim potencialom, s predstavo, po kateri se po ponovnem branju Kanta, kot v kakem nesmiselnem preobratu zgodovine, pojavlja Heglovo čutno žarenje, toda Ideje ni več mogoče zaznati«, II, 273 sl.), vendar v meditacijah o osebnih slikarskih mitologijah za silo slutimo, kaj naj bi pomenila ta osebna
mitozgodovina filozofije. Motrenje umetnin je potujeno, na silo objektivizirano - bolje rečeno, prizadeva si za patino objektivnosti, za videz teorije, ne da bi čisto verjelo v smisel svojega napora.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani