nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Do druge polovice 13. stoletja je tudi veljalo, da človekova zunanjost, vključno z gestami, ne le izraža njegovo notranjost oziroma »dušo«, temveč da »discipliniranje« gest ureja notranje vzgibe in »krepi dušo v stanovitnosti«. Stanovitnost v kreposti so srednjeveški avtorji, na primer Svetoviktorski v Institutio novitiorum, prepoznavali kot krhko ravnotežje med različnimi skrajnostmi: krepost naj bi bila namreč »središčnica med nasprotujočimi si pregrehami« in »krepostno gesto ... nenehno skušata vsaj dve grešni« (na primer mehkužna in nemirna oziroma nestrpna); ker pa imata nasprotna predznaka, se njuni neljubi učinki izničijo. Takšna racionalizacija geste je v drugi polovici 13. stoletja redefinirana (in posplošena) v smislu vertikalne dialektike med telesom in razumom oziroma med naturo in kulturo, ki napoveduje moderno pojmovanje »norosti« kot prevlade prve(ga) nad drugim/-o.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani