nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
S poetično stiliziranimi domišljijskimi prizori srečanj očeta, brata in ženina s hčerko, sestro in nevesto pa razširiti pogled tudi na mnogokrat prezrti, a zato nič manj dramatični del osebne tragike, ki od znotraj razjeda vojaka na fronti. Gre za stiske in čustvena bremena, ki jih prinaša vsak vojak s seboj ali zaradi neurejenih razmer doma ali neuresničenih čustvenih oziroma ljubezenskih razmerij ali preprosto zaradi strahu za svoje najbližnje, skromno imetje in pred povsem negotovo lastno prihodnostjo.
Zaključni prizor, v katerem Večni vojak v podobi strumnega avstro-ogrskega častnika z golo sabljo brezčutno preseka božično drevesce in s tem hipoma razveljavi pravljično podobo posvečenega miru in novega upanja, v kateri so se za trenutek povezale in ubrale med seboj usode vojakov treh narodnosti in dveh nasprotujočih si vojska, deluje v vsej uprizoritvi najbolj nasilno, njegovo sporočilo pa najbolj črnogledo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani