nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Njena globina je vedno bila v tem, da je po eni strani jemala filozofijo zares (brez menihov, ki so prepisovali antična besedila, bi se nam ohranilo le nekaj drobcev v puščavskem pesku), se od nje učila in jo hkrati skušala »spodrezati« v največji resnobi, se pravi s samo mislijo, prekaljeno v duhovni izkušnji, seči v večjo globino od gole filozofije. Velike moderne hermenevtike preteklosti filozofije, od Schleiermacherja do Heideggra, Gadamerja in Ricoeurja, imajo svoj teološki temelj: prav izkušnja (svetega) Besedila, ki me, čeprav je bilo zapisano davno, zavezuje, muči, frustrira in osvobaja zdaj, je ključna prednost, ki omogoča bralcu živo branje filozofskih besedil preteklosti. Vendar to ni opravičilo: v Juhantovem malomarnem delu, ki zgodovine mišljenja sploh ne jemlje resno, ni viden le aroganten prezir posameznika, ki ne spoštuje svojega bralstva in njegovega intelekta, ampak dosti globlja kriza širokega segmenta slovenske teologije, ki kot da ne ve, kaj bi z mislijo in njeno
preteklostjo - in se zato po drugi strani toliko glasneje pretvarja, da je branitelj »razuma« (prim. str. 114: »Krščanstvo je zavezalo človeka kot umsko bitje, da tudi v veri hodi z vso močjo uma, kajti kot umno bitje bo tako tudi najzanesljiveje našel kot veliki Um (Logos = Bog)«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani