nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Sovpadanje procesov globalnih groženj uničevanja in njene čiste ljubezni in občudovanja domače pokrajine je rodilo opus, ki se je postopoma, od slike do slike miselno, arhitektonsko, kompozicijsko in barvno razvijal in zorel do končne temeljne misli in oblike: dve pokrajini - ena iz lebdečega tkanja spomina in druga iz grozljive vizije prihodnosti sta nam v pretehtanih dinamično-statičnih kompozicijah estetsko materializirali njeno človeško in umetniško angažiranost, njeno žalovanje za kvalitetami in lepotami narave, ki nas še obdaja, in njen strah pred slutenim koncem nebrzdanega uveljavljanja moči človeka nad naravo - tisto, ki nas obdaja, in s tem tudi tisto v nas samih.
se ni nikoli mogla ali hotela identificirati z umetnostjo, ki v imenu sodobnosti in aktualnosti hlasta zgolj po novih dražljajih, pri tem pa izgublja svoj globlji, človeški raison d'etre. Ustvarjala je iz še humanističnih teženj njene generacije, vselej kritično do sebe in svojega dela in vselej z
odgovornostjo poslanstva umetnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani