nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Vendar je to vsekakor preozka oznaka za strastno pisan roman o potovanju skozi čas (Prihodnji čas je že bil, drugače ne bi hiteli vanj, je tudi moto prvega del), iskanju nacionalne in osebnostne, umetniške identitete, migracijah in strasteh.
Tako zgodba ni ena sama, marveč sta (vsaj) dve, in tako tudi dve poti: prva je Lajoševa na relaciji med Budimpešto in Ljubljano, kamor je prišel na odpiranje svoje razstave v Riharjevem paviljonu (v matico, prestolnico, srce naroda, kot jo vzneseno poimenuje mojster, za Lajoša pa so to le besede za pudranje obraza, saj brez province tudi središča ni), druga pa je zgodba Šandorja, anarhističnega (čas Horthyjeve diktature) vihravca iz kavarne Pilvax, vnetega zapisovalca Képeskronike, ki se odloči spreminjati svet po idejah »velikega« Atatürka, se po navdih odpelje (z vlakom) k njemu samemu v Ankaro, se razočaran vrne in po padcu pod kočijo (kamor ga je z navdihom agenta zaradi težav, ki jih ima zaradi njega družina, porinila
lastna mati) pristane na invalidskem vozičku in v zaporu.
Lajoševa zgodba se konča še bolj tragično: na poti domov ga v vlaku ustreli »stari znanec«, prej Lajošev izsiljevalec in tat, tokrat v vlogi ruskega oficirja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani