nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
v nekem svojem intervjuju pravi, da je bil lik (glavnega junaka Lajoša) zanj zanimiv zato, ker se je iz skromnega okolja odpravil v veliko evropsko središče, tam kot emigrant doštudiral slikarstvo, ob vrnitvi v domovino pa ga niso razumeli in sprejeli niti najbolj pronicljivi mojstri slovenskega impresionizma; še več, najrajši bi ga videli kot genus loci z nagobčnikom in plašnicami.
Vendar je to vsekakor preozka oznaka za strastno pisan roman o potovanju skozi čas (Prihodnji čas je že bil, drugače ne bi hiteli vanj, je tudi moto prvega del), iskanju nacionalne in osebnostne, umetniške identitete, migracijah in strasteh.
Tako zgodba ni ena sama, marveč sta (vsaj) dve, in tako tudi dve poti: prva je Lajoševa na relaciji med Budimpešto in Ljubljano, kamor je prišel na odpiranje svoje razstave v Riharjevem paviljonu (v matico, prestolnico, srce naroda, kot jo vzneseno poimenuje mojster, za Lajoša pa so to le besede za pudranje obraza, saj brez province
tudi središča ni), druga pa je zgodba Šandorja, anarhističnega (čas Horthyjeve diktature) vihravca iz kavarne Pilvax, vnetega zapisovalca Képeskronike, ki se odloči spreminjati svet po idejah »velikega« Atatürka, se po navdih odpelje (z vlakom) k njemu samemu v Ankaro, se razočaran vrne in po padcu pod kočijo (kamor ga je z navdihom agenta zaradi težav, ki jih ima zaradi njega družina, porinila lastna mati) pristane na invalidskem vozičku in v zaporu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani