nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Tako sta v knjigi v igri dve skrajnosti: po eni strani teoretizacija prakse, ki v nekaterih pasusih preide že v neke vrste psihoanalitsko »pesnjenje« (»S tem kratkim stikom, ko se v manku Drugega, mimo katerega ne moremo, naseli človek kot 'bebav debeluh' na mesto niča, se zre v zrcalu kot svoj lastni ideal jaza in se reflektira v podobi Drugega od Drugega, se simbolno sesede v realno, v post-modernizem raz-svitanja.«), po drugi strani pa v zaporedne deskripcije in prezentacije (ne)izbranih uprizoritev (denimo tistih po evropskih festivalih). Kljub videzu in želji po preseganju dramaturškega, teatrološkega in normativističnega govorjenja o gledališču je govor na trenutke še vedno fenomenološki, žanrski in dramaturški v tradicionalnem pomenu; odsotnost normativike in močna želja po zgolj-razumevanju pa pred bralca pogosto položi povsem linearne opise oziroma prevode predstav v njihovo metagovorico. Največji problem Pintarjeve metode pa se morda kaže v dejstvu, da knjiga od začetka
proti koncu izgublja svojo specifično gostoto: pritegovanje primerov v teoretske modele se zdi spočetka produktivno in vznemirljivo, proti koncu pa razvodeni, in zadnji deli knjige nenadoma preprosto niso več produkti »kastracijskih strojev«, temveč neke vrste tehnološki »odpadki«, proizvodi dela neke druge, prikrite »kastracije«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani