nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Prepuščen je pač videnju, razumevanju in razlagi sodobnih gledaliških pojavov, o katerih pa se je mogoče »še pogovarjati«. Tako je zanimiva teza Pavličeve o vlogi gledališča pri nastanku slovenske države, pa teza o »patološkem narcisizmu novih vladajočih struktur«, ki se je »odmaknil od umetnosti z vsebino«, diskutabilna je teza o »simptomu visoke koncentracije in kvalitete novih, nedramskih oblik scenskih umetnosti, ki kot nekakšna fantazma lebdijo nad kulturno realnostjo slovenskega teritorija, v katerem praktično nimajo domicila«, polemična pa nemara teza o »skrajni točki« gledališča konec drugega tisočletja, »gledališča v breztežnosti, gledališča v realnem kozmosu«.
Zadnji del knjige, »kataster avtorjev sodobnega slovenskega gledališkega teritorija devetdesetih« (podnaslov je nekoliko afektiran), deluje najbolje na cederomu, vendar tudi v tiskani obliki služi namenu; izbor je reprezentativen, kakšno ime v njem bo za koga preveč, kakšno
premalo, vendar so v knjigi mnogi doslej še nezbrani podatki o delih oziroma režijah v pregled uvrščenih avtorjev, njihove fotografije in fotografije izbranih uprizoritev ter lapidarne oznake njihovega dela (vse tudi prevedeno v angleščino).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani