nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Njegove stotere figurice, kot jih je postavil v zgornjem prostoru galerije, na »bojno polje« pred arhaični zid, kot simbol meje, cenzure in miselne, intelektualne omejenosti ali zgolj kot varno zaklonišče pred poslednjim spopadom in mejno črto med sovražniki na fronti, nimajo človeških glav, ampak so bolj podobne miniaturnim kljunačem, a še vedno s sulicami v rokah in neznanim bremenom na hrbtih. Človek kot potencialni objekt v teh prostorskih postavitvah ni pomemben, ker so v Begićevi poetiki zanj značilni drugi atributi; kakšni so, niti ne vemo: do človeka še nismo prišli, ker se še ni civiliziral in kultiviral, še ni udejanil v duhovno-intelektualni podobi.
Še bolj srhljiva je pritlična instalacija na levi; ne preseneča, da se toliko ljudi z ulice ustavi in začne gledati kar skozi okno v galerijo, predno vstopi vanjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani