nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Saj ne rečem, da mi ta ni kdaj prišel na misel, ko se mi je kot v morastih sanjah nekaj let ponavljal isti prizor: spišem ne ravno navdušeno oceno kakšne gledališke predstave, domačega filma ali knjige ali pa se prav posebej zapičim v kakšno kulturniško zadevo, potem pa še isti dan, ko pisarija ugleda bralčevo luč, srečam glavno osebo svojega pisanja. Ali pa se ta prikoplje do nikjer objavljene številke mojega telefona (ups, morda pa tisto z Mobitelom le ni čisto res) in mi potem ob prav nespodobnih urah dneva, prav nič kulturno, razrezuje kritiško kožo in na odprte rane meče lopate soli. In od tu naprej tako ali tako ne moreš več ničesar narediti prav: če glavnega junaka svoje kritiške zgodbe malce ošvrkneš tudi naslednjič, je to le zaradi zamere, ki jo sedaj gojiš, če pa se ti zadeva celo dopade, si pač podlegel pritisku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani