nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Pri Pobesnelem biku (1980, Scorsese) natančno vemo, kolikokrat De Niro Joeja Pescija vpraša, ali mu je položil ženo; v Dr. Strangelovu (1964, Kubrick) poznamo vsak kotiček mojstrske scenografije, s Pickensom pa v enem slovitih prizorov simultano naštevamo vsebino vojaške prve pomoči; v Iskalcih (1956, Ford) vemo, na katerih mestih Wayne imitira ravno v tistem času umrlo legendo vesterna, Harryja Careyja; v Na pristaniški obali (1954, Kazan) so jasni vsi vplivi sovjetskega revolucionarnega kina, da filmov Kitajska četrt (1974,), Nekateri so za vroče (1959,), Philadelphijska zgodba (1940,) in Casablanca (1943, Curtiz) sploh ne omenjam.
V zvezdniškem izboru preseneča le navzočnost Premingerjeve (1954), adaptacije Bizetove opere, vendar še ta postane povsem upravičena, ko pomislimo, da so poleg nekaterih prelomnih filmov (npr. Shane, Murnauova) v retrospektivo uvrščene predvsem vizualne mojstrovine, ki se jih lahko v celoti ceni le na (čim večjem) platnu; v tem pogledu so
nespregledljivi predvsem Pobesneli bik, Dr. Strangelove in Na pristaniški obali v črno-beli ekspoziciji ter Iskalci in Band Wagon (1953, Minnelli) v barvni.
V nečem bo retrospektiva iz Kongresne knjižnice vendarle posebna; prikazani bodo trije animirani filmi, ki so vsak po svoje pisali zgodovino risane podobe: s kratkim filmčkom Parnik Willie (1928) je Walt predstavil najpopularnejšega animiranega junaka vseh časov, Mikija Miško, ter prvič sinhrono združil sliko in zvočne efekte; Vesela opera (1957) prinaša vrhunec divje animacije Chucka Jonesa, medtem ko ostaja perfektno zrisana Sneguljčica in sedem palčkov (1937), prvi animirani celovečerni film sploh, nedosegljiv vzor, ki ga ne more preseči nobena računalniška animacija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani