nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Drama ateističnega humanizma, knjiga de Lubaca SJ (1896-1991), enega najvplivnejših, izredno plodnih katoliških mislecev 20. stoletja (njegovo zanimivo življenjsko pot v zgoščeni in informativni spremni besedi prikaže nestor slovenske teologije), nam zgodbo sodobnega ateizma, ki je bila še pred leti del iniciacije v zrelo socialistično mladino, predstavi s povsem drugačne perspektive; zmagoslavni ateističnega razsvetljenstva postane v njej zapletena tragedija navijaške pozabe dejanskega - in resničnega človeka.
Delo, ki po pravici velja za klasiko sodobne krščanske misli - izšlo je leta 1944, slovenski prevod je narejen po 8. (sic!) izdaji iz leta 1983 - pravzaprav ni zamišljeno kot teološka razprava; de Lubac si zastavlja kot nalogo le »zgodovinski oris«, ki naj močno poudari »bistveno potezo«, ponavadi »preslabo zarisano«. Ta oris ni - če uporabimo znano razlikovanje enega od junakov knjige, Nietzscheja - niti »antikvarično« niti »monumentalno«, ampak »kritično«
zgodovinopisje novoveškega ateizma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani