nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2001, poved v sobesedilu:
Današnji čas, v prelomu tisočletja, se pravi čas slikarja, vsebuje skušnje, ki si jih zastavlja v svojem delu od konca 60. let, in v prvi vrsti tista, ki opredeljujejo njegov slikarski opus 15, 20 let pozneje, ko je »odkril« bernardovsko podobo, ko je »iznašel« svojo sliko, ob temeljni izkušnji modernizma v dvajsetem stoletju; od vzgona - nihanja pulzije - nótranje slikovne biti, od krčenja-in-širjenja kromatičnega Bitja v obdobju 82-86/87, do abstrahiranja mimetičnih, tj. »realnih« vzorcev. Zadnja velika predstavitev v Cankarjevem domu l. 1998 je pokazala novo Bernardovo sliko, ki je »shematizirala«, osteklenila, upočasnila micelično razrast, značilno za njegove palimpseste, opletence in girlande; ki je ustavila (njegov) prestop »über die Hindernisse«, njegov »all over«, ki je (po svoje) izgineval že desetletje prej.
Podoba je umirjena, v klasičnem okvirju, nič več ne vdira onstran, ven iz platna, zdaj je pomembna razdelitev znotraj in navznotraj, Pobeneško (1997), vse je
zamišljeno v nótranji delitvi, vse je ujeto vase, v (1998), v Sovinjak (2000), vse je Dotekanje (2000), pre-tok, pre-tkanje, vse je (že je) in ni (ni še), Ni - je (2000), kot varovano »brezno« teme in luči; pred njim kromatična zavesa, ki jo - rahlo - od(k) piš, prozorne barve deske, vbite nad in v svetlobo, prislonjene, postavljene nad brezno slike, ki spremenijo še (celo) akrilne barve v pastelne, ki razsnovijo kemično lastnost barvila (Hommage à Orange, 2000, ki v shemi ponovi podobo Snov in geometrija iz l. 1991).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani